Izpostavljeno
Pridruži se nam na Facebooku!
| Španska hrtica Didi |
|
Bil je delovni aprilski torek, ko sem, kot že velikokrat prej, pokukala na spletno stran. Vendar je bilo takrat drugače: tam je bila črnobela galgica Inca, z nežnim pogledom in repkom, tako skritim med nogami, da sem se spraševala, ali ga sploh ima. Tudi fant je bil v trenutku prepričan, da je prava. S potrditvijo rezervacije s strani organizacije za pomoč hrtom je Inca postala najina Didi. Potem se je zgodila sončna pomladna nedelja, 15. aprila 2008. Galgi so prišli utrujeni, suhi, umazani, nekateri bolj in drugi manj razpoloženi. Ko sem prvič pobožala svojo galgico, sem mislila, da se bo kar zdrobila. Didi je bila koščena, utrujena, zelo prestrašena, s pogledom brez vsakega izraza, njen repek je bil ranjen in je žalostno visel navzdol. Leva tačka je bila nekoč zlomljena in se je zarasla po svoje, zato tačko moli v stran. Najhujši od vsega pa je bil prehlad. Ubožica je tako kašljala in hropla, da smo mislili, da jo bo na mestu pobralo. Vsaka nova okoliščina in vsak najmanjši napor je sprožil hud kašelj. Ko sva jo pripeljala domov, se je zavlekla na preprogo pred kavčem, kjer je omagala in spala, spala, spala. Prvi dnevi so bili v znamenju počivanja in zdravljenja prehlada z antibiotiki. Spoznali smo jo z bližnjo okolico ter dejstvom, da so ljudje okrog nje prijazni in ji ne bodo storili hudega. Navajala sva jo na stanovanje, saj se je grozno bala vstopiti v nov prostor in je čas, ko ni bila zunaj na vrtu, preživljala izključno na svoji blazini. Počasi smo jo vendarle prepričali, da se je sprehodila v kak drug kot dnevne sobe, nato v druge prostore, nazadnje pa tudi že na kakšen krajši izlet v tujo hišo. Didi je po dobrem letu zdrava in živahna psička. Je prijazna in se neskončno rada pusti božati. Obožuje obiske. Takrat tako opleta z repom, da moramo paziti, da nismo deležni kakega udarca. Ob svojih pasjih znancih se popolnoma sprosti in je velika divjakinja. Drugih živali se bolj ko ne boji, zato se na sprehodih nikoli ne oddalji preveč. Obožuje grizljanje različnih pasjih dobrot in je zanje pripravljena izvesti marsikateri trik. Tudi sosede je zdresirala, da pri kosilu prihranijo kakšen priboljšek zanjo. Je zvesta in živahna sopotnica pri vsakodnevnih aktivnostih v naravi. Po drugi strani je življenje z njo prineslo tudi nekoliko manj prijetne posebnosti, ki včasih zahtevajo precej volje in potrpežljivosti. Didi ne mara ostajati sama doma, in ker sva oba v službah, naju je stalo kar nekaj časa, živcev, predvsem pa uničenih predmetov, da se je navadila na »neškodljivo« ostajanje doma, pa še zdaj občasno kakšno ušpiči (trenutno je v fazi zbiranja predmetov na svojem ležišču). Poleg tega sva postala mala specialista za vse vrste njenih ranic, ureznin in odrgnin ter razcefranih blazinic, saj Didi kar naprej poskrbi za kakšno poškodbico. Še vedno ima težave z nekaterimi večjimi psi, ki se jih zelo boji, sprehod v mestu ob množici ljudi in prometu, pa je stresen tako zanjo kot za naju. Počasi poskušamo zmanjšati tudi te strahove in prepričana sem, da nam bo uspelo. Didi sva dala nov, prijazen dom, ona pa naju vsakodnevno spravlja v dobro voljo s svojimi vragolijami, neskončno vesela naju pričaka, ko prideva iz službe, in naju spremlja povsod, kamor greva. Teja
Fotogalerija:
|
