Španija je država, ki zelo ceni svojo tradicijo ter z njo povezane navade in rituale. Španske hrte (galge) že od 16. stoletja vzrejajo kot človekovega pomočnika pri lovu na zajce. Kljub razvoju civilizacije in moralnim vrednotam sodobnega sveta je galgo v Španiji samo orodje, ki se ga po opravljenem delu preprosto znebijo. Številni odsluženi hrti lovci tako končajo na ulicah, žive jih vržejo v vrtine, povozijo z avtomobili, pretepejo s palicami in obesijo. Njihovim gospodarjem so te oblike ubijanja le vir zabave in užitka.

V regijah Estramadura, Kastilja in La Macha, ki močno zaostajajo v kulturnem in gospodarskem razvoju, je položaj galgov še slabši. Po končani lovski sezoni, ob čaščenju Device Marije, se zbere vaška skupnost in določi, na kakšen način bodo galgi usmrčeni. Gre za galge, ki so stari več kot 4 leta, in mlajše galge, ki se med lovsko sezono niso izkazali kot uspešni lovci zajcev. Če se lastnik hrta (galgeros) tem načinom usmrtitve upira, je zaznamovan kot nevernik in izločen iz lovske skupnosti. Poznavalci in drugi viri navajajo, da na tak način vsako leto umre približno 20.000 galgov. Natančne številke niso znane, saj večina galgov v Španiji ni registrirana niti cepljena.

Na srečo peščica galgov, ki opisani holokavst preživi, najde zatočišče v španskih zavetiščih, ki jih financirajo nevladne organizacije. S pomočjo skupin za pomoč hrtom kasneje dobijo ljubeče domove po vsej Evropi. 

Le majhno število galgov ima to srečo, da jih rešijo in oskrbijo v zavetiščih. 

Kljub trudu različnih dobrodelnih organizacij in številnim peticijam, da bi se masovni poboji prenehali in trpljenje galgovkončalo, španska vlada galgov z zakonom zaenkrat še ni zaščitila. Vzroke je mogoče pripisati tudi gospodarskim interesom, saj je špansko podeželje še vedno močno povezano z lovom.